|
Zakonodaja predstavlja prvi del ustvarjanja kaznovalne politike, kjer zakonodajalec na najsplošnejši ravni ustvarja kriterije, na podlagi katerih bo z različno strogostjo kaznoval storilce kaznivih dejanj. Zakonodajalec ustvarja tako ordinalne kot kardinalne lestvice kaznovanja, kar pomeni, da na eni strani kazniva dejanja umeš ča v sistem, v katerem prek sankcij ustrezno vrednoti njihovo zavržnost. Na drugi strani pa s konkretnimi sankcijami določa meje družbeno še sprejemljivega kaznovanja, ki ni niti premilo, niti prestrogo in znotraj katerih lahko sodišča odločajo v konkretnih primerih. Gre torej za prvo stopnjo ustvarjanja kaznovalne politike, ki jo nato nadgrajujejo in konkretizirajo sodišča in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij.
Predvsem so tukaj pomembne materialnopravne določbe o namenu kaznovanja, o odmerjanju sankcij, spremembe kaznovalnih okvirjev (postopno zviševanje najvišje dovoljene zaporne kazni z dvajsetih na trideset let, ter kasneje na dosmrtni zapor, uvajanje alternativnih sankcij, spreminjanje izračunavanja denarne kazni ipd.). Velik pomen nosijo tudi spremembe na procesnem področju, predvsem aktualna uvedba instituta sporazumevanja o krivdi, ki je prineslo možnost pogajanj o sankcijah in spremenilo nekatere osnovne paradigme pri kaznovanju. Relevantne so tudi spremembe na področju izvrševanja kazenskih sankcij (predvsem npr. bolj omejujoče prakse pri dodeljevanju »ugodnosti« obsojencem). Ob samih spremembah je izjemnega pomena tudi način spreminjanja zakonodaje, v kolikšni meri je bil ta predmet političnih razprav, v kolikšni meri je pri spremembah sodelovala strokovna javnost ipd. Na podlagi načina sprejemanja zakonodaje je mogoče oceniti stopnjo strokovnosti pri sprejemanju posameznih odločitev ter stopnjo politične oportunitete, ki je do njih vodila. |
