KAZNOVANJE V SLOVENIJI OD OSAMOSVOJITVE DALJE
Tuje izkušnje kažejo, da je med kriminaliteto in kaznovanjem razmerje manj očitno in manj premočrtno, kot bi pričakovali. Med njima obstaja določena zveza, vendar je nemogoče na primer trditi, da porast kriminalitete nujno vodi v povečanje kaznovanja oz. obratno, da upad kriminalitete nujno vodi v zmanjšanje kaznovanja. Ravno tako ni mogoče naravnost vleči nasprotnih povezav - povečanje kaznovanja ne vodi nujno v zmanjšanje kriminalitete in zmanjšanje kaznovanja ne vodi nujno v povečanje kriminalitete.
Osnovni pregled statističnega gibanja kriminalitete v Sloveniji lahko pokaže, v kolikšni meri je mogoče stopnjevanje kaznovanja pripisati porastu kriminalitete in še posebej porastu najhujših oblik kriminalitete, ki bi zahtevale strožje kaznovanje. Porast kriminalitete, ki ga je vsaj v določeni meri moč pripisati boljšemu evidentiranju in vodenju statistik, je v državah, ki so šle skozi obdobje tranzicije vsekakor prisoten, vendar se v kontekstu kaznovanja osredotočamo na razmerje med porastom kriminalitete in porastom števila in dolžine zapornih kazni ter ugotavljamo morebitno korelacijo. Glede na statistične podatke o kriminaliteti v Sloveniji je vsaj preliminarno mogoče reči, da se ta v obdobju samostojne Slovenije posebej korenito ni spreminjala, zanesljivo vsaj od leta 2010 dalje ne. Slika kaznovanja tej stalnosti v ničemer ne ustreza. Kaznovanje v svetu Kaznovanje je pomembna tema sodobnih kriminoloških razprav, ki se je avtorji lotevajo z različnih zornih kotov, vsaj deloma izhajajoč iz del klasičnih avtorjev. Ob tem analizirajo družbene, psihološke, kulturne, pravne in druge vidike kaznovanja. V zadnjih desetletjih je opustitev rehabilitacijske paradigme prinesla veliko sprememb, v luči vsesplošno poudarjenega individualizma je mogoče govoriti o kaznovalnem populizmu (zahtevah po strožjem kaznovanju), političnem oportunizmu na kaznovalnem področju in razgradnji zaviralnih struktur pri kaznovanju. Na kakšni osnovi in kako kaznovanje deluje, je odvisno od številnih dejavnikov. Podlaga, ki sploh omogoča razpravo o povezanih vprašanjih, so podatki o tem, na kakšen način in v kolikšni meri zakonsko predvidene sankcije izrekajo sodišča. Tovrstne podatke nudijo posamične empirične študije o kaznovalnih trendih po posameznih ureditvah, ki pomembno dopolnjujejo in obarvajo uradne statistike. Posamične sisteme je nato mogoče skozi umestiti v primerjalnopravne preglede in na podlagi teh iskati mehanizme, ki znotraj posameznega sistema delujejo zaviralno ali pospeševalno pri trendu zaostrovanja kaznovanja. Kaznovanje je v državah kontinentalne Evrope vsaj na videz manj zaostreno od kaznovanja v common law sistemih, kar je razvidno tudi iz diskurza v literaturi. Kljub temu je trend zaostrovanja kaznovanja že nekaj desetletij globalna stalnica, ki se nezadržno širi tudi na neklasična kazenskopravna področja (krimigracije, »administrativne« kazni ipd.) in v klasično manj represivno usmerjene ureditve. Takšno zaostrovanje je v znanstvenih razpravah praviloma označeno kot družbeno škodljivo in ob drugih dejavnikih vodi v številne anomalije družbenega sistema. Slovenske posebnosti Kaznovalna politika glede na osnovni kazalnik (število zaprtih oseb na 100.000 prebivalcev) umešča slovensko ureditev v skupino manj kaznovalno naravnanih držav. Po tem (okrog 65) in drugih kazalnikih se lahko primerja z skandinavskimi ureditvami, ki so na repu lestvice po številu zaprtih oseb in strogosti izrečenih sankcij. Takšna opazka pa je nujno zgolj površinska, saj je treba upoštevati tako okoliščine posamezne ureditve, kot tudi trend v kaznovanju: v slovenskem primeru je tako očitno izjemno zviševanje števila zaprtih oseb, ki je v zadnjih letih več kot dvakratnik števila v letih po osamosvojitvi). V obdobju samostojnosti je prišlo v Sloveniji do korenitih sprememb družbene klime, zakonodaje in sodne prakse ter prakse izvrševanja kazenskih sankcij. Čeprav počasneje, se kaznovalna politika zaostruje na vseh omenjenih področjih in tako zajame celotno tridelno strukturo individualizacije kazenskih sankcij (zakonodajna, sodna in penitenciarna), na kateri je zasnovan sistem kaznovanja pri nas. Čeprav delo sodišč v samostojni Sloveniji doslej še ni bilo podvrženo celoviti analizi, kakršna bo izvedena v okviru raziskovalnega projekta, posamične študije naraščanja števila zaprtih oseb nakazujejo pomembne spremembe: korenite načelne spremembe v zakonodaji po letu 1994, izjemen porast izrekanja zapornih kazni po letu 1996, vznik kaznovalnega populizma in punitivnosti v zadnjih letih, razlike v kaznovanju med sodišči, večja stopnja povratništva, spreminjanje vloge sodišča in tožilstva pri kaznovanju, redkejša uporaba pomilostitev in amnestij ipd. Pojav zaostrovanja kaznovanja je razširjen v večini zahodnih in praktično vseh tranzicijskih državah, vendar je Slovenija od ostalih tranzicijskih držav v marsičem drugačna. Predvsem so bistveno drugačna kaznovalna izhodišča, v katerih se je samostojnost rodila, ki so bila bistveno manj represivna od sorodnih socialističnih držav in tudi od večine sodobnih ureditev. Prav zato je stopnjevanje kaznovanja v takem okolju toliko bolj nenavadno in zanimivo, saj nasprotuje več deset letni tradiciji humanega in zmernega kaznovanja. Neobičajno je tudi, da je v Sloveniji, kljub izjemnemu stopnjevanju sankcij v zadnjih dveh desetletjih, število zapornikov na prebivalca še vedno povsem primerljivo s skandinavskimi ureditvami, ki jih v kriminologiji praviloma postavljamo za zgled zmernega kaznovanja. |