Primeri dobrih praks doma in v tujini delujejo v smeri manjšega zaostrovanja kaznovanja (razširjena uporaba alternativnih sankcij, izobraževanje javnosti ipd.). Pomembno je, da ocenimo, v kolikšni meri bi bila njihova uporaba smiselna in koristna s stališča humanizacije kaznovanja na eni strani ter ekonomskih pomislekov na drugi strani.

​S podobnimi vprašanji se ukvarjajo v vseh sistemih, kjer je vzdrževanje prevelikega kaznovalnega sistema postalo finančno nevzdržno (predvsem posamične države ZDA) in ponekod že uspešno zmanjšujejo število zapornikov, zato bomo v tem delu preučili tovrstne dobre prakse in ocenili, ali in kako bi jih bilo mogoče prenesti tudi v slovenski sistem.

​Skozi najobširnejši del raziskovalnega projekta bomo opisali spremembe kaznovalne politike v Sloveniji od osamosvojitve dalje. Gre za osrednji del raziskave, ki zajema različne oblike empiričnega dela, prek katerega oblikujemo zbirko podatkov, na podlagi katere bomo lahko realno ocenili trend kaznovanja v Sloveniji in izdelali nadaljnje primerjave z drugimi sistemi.

Dosedanje študije o kaznovanju v Sloveniji so temeljile izključno na statističnih podatkih, dostopnih v javnih zbirkah podatkov (Statistični urad RS). Za natančnejšo analizo sprememb, predvsem pa vzrokov zanje, je nujna podrobnejša študija konkretnih primerov, ki daje realnejšo sliko trenda v kaznovanju. Vendar statistični podatki, ki doslej še niso bili celovito zbrani v eni raziskavi, nudijo podlago, na kateri je mogoče empirično študijo zasnovati, zato se bomo v prvem delu tega sklopa osredotočili prav nanje.

Metaanaliza dostopnih statističnih podatkov o izrečenih kaznivih dejanjih (policijske, tožilske, sodne statistike, statistike UIKS-a, statistike MP) bo pokazala osnovne trende kaznovanja in skoznjo bomo lahko izluščili glavne značilnosti izrekanja sankcij pri nas. Ob tem se bomo osredotočali na vrsto in višino izrečenih sankcij, med pomembnejše spremenljivke pa bomo v tem sklopu umestili tudi pristojno sodišče in njegovo geografsko lokacijo na eni strani, ter vrsto kaznivih dejanj na drugi strani. Prvo izhaja iz pavšalnih ocen, da so med slovenskimi sodišči precejšnje razlike v strogosti pri izrekanju kazni, kar je z vidika načela enakosti skrajno problematično. Drugo pa izhaja iz ocene, da se kaznovanje bolj izrazito spreminja za nekatere skupine kaznivih dejanj, kar lahko izhaja iz legitimne kriminalitetno-politične odločitve za poseben poudarek na pomembnejša področja, lahko pa temelji tudi na spontanih odločitvah sodišč.

Analiza posamičnih primerov bo omogočila globlji vpogled v površinske podatke iz statistične analize. Z njo bomo temeljito preučili kaznovanje za kaznivi dejanji umora in uboja, najresnejši in najstrožje kaznovani kaznivi dejanji, za kateri je značilno, da se je v preučevanem obdobju najbolj očitno in korenito spreminjal razpon kaznovanja, kar se je pokazalo tudi v praksi. Temeljnega pomena za ta del raziskave je kvaliteten anketni vprašalnik, ki bo predstavljal podlago za analizo sodb – z njim bomo iskali dejavnike, ki jih je mogoče identificirati v sodbah in statistično pomembno vplivajo na kaznovanje v posamičnih primerih. Natančneje je mogoče v tem oziru analizirati olajševalne in obteževalne okoliščine, značilnosti storilca in žrtve, sestavo sodišča ipd.

Z intervjuvanjem ključnih akterjev v postopku kaznovanja bomo dopolnili izsledke študije sodb in spisov – tovrstno raziskovanje raziskovalcu ponuja dodatne uvide v delovanje posamičnih institutov v praksi. Značilno je npr., da so angleški sodniki prepričani, da za stopnjevanje kaznovanja v Angliji in Walesu nikakor niso odgovorni oni sami, temveč se pred njimi pojavljajo resnejša kazniva dejanja in več takšnih kaznivih dejanj, česar empirični podatki ne potrjujejo (Millie et al., 2003). Zanimivo bo videti, kakšno stališče bodo zavzeli slovenski praktiki, zelo realno se zdi, da bodo pogledi podobni.

Empirični del bomo dopolnili z dodatno analizo instituta pogajanj o krivdi, ki je v slovenski kazenski sistem vnesel precejšnje spremembe. Obdobje uporabe (sredina 2012 – danes) je sicer prekratko za popolno oceno posledic, daje pa vsaj sliko o tem, v katero smer gredo spremembe. Zaenkrat kaže, da do korenitih sprememb v kaznovanju zaradi pogajanj ni prišlo, kar je razmeroma nenavadno, saj bi ob več kot tretjini tako razrešenih primerov pričakovali, da bodo izrečene sankcije v povprečju vsaj nekoliko nižje.

O povezavi med medijskim poročanjem in naraščanjem strahu pred kriminaliteto na eni strani ter apetita po strožjem kaznovanju na drugi strani je bilo opravljenih že veliko študij.

Spremembe na področju medijskega poročanja so večplastne in njihova celovita analiza bi terjala samostojno raziskavo. V okviru te raziskave bomo opravili metaanalizo dosedanjih raziskav s področja medijskega diskurza o kaznovanju v Sloveniji. Iskali bomo predvsem dokaze o spremembah v medijskem poročanju ter ocenili, ali in v kolikšni meri so te potencialne spremembe vplivale na stopnjevanje kaznovanja v kaznovalni politiki sodišč.

Tudi v zvezi z javnim mnenjem je metodološko vezanih več izzivov, saj statistični podatki neposredno ne merijo javnega mnenja glede kaznovanja. Kljub temu menimo, da bo mogoče na podlagi povezanih podatkov (npr. strah pred kriminaliteto, zaupanje v sodišča ipd.) izpeljati vsaj nekatere temeljne premise in jih ovrednotiti, upoštevajoč predvsem tuje raziskave s tega področja.

Tuje izkušnje kažejo, da je med kriminaliteto in kaznovanjem razmerje manj očitno in manj premočrtno, kot bi pričakovali. Med njima obstaja določena zveza, vendar je nemogoče na primer trditi, da porast kriminalitete nujno vodi v povečanje kaznovanja oz. obratno, da upad kriminalitete nujno vodi v zmanjšanje kaznovanja. Ravno tako ni mogoče naravnost vleči nasprotnih povezav - povečanje kaznovanja ne vodi nujno v zmanjšanje kriminalitete in zmanjšanje kaznovanja ne vodi nujno v povečanje kriminalitete. 

​Osnovni pregled statističnega gibanja kriminalitete v Sloveniji lahko pokaže, v kolikšni meri je mogoče stopnjevanje kaznovanja pripisati porastu kriminalitete in še posebej porastu najhujših oblik kriminalitete, ki bi zahtevale strožje kaznovanje.

Porast kriminalitete, ki ga je vsaj v določeni meri moč pripisati boljšemu evidentiranju in vodenju statistik, je v državah, ki so šle skozi obdobje tranzicije vsekakor prisoten, vendar se v kontekstu kaznovanja osredotočamo na razmerje med porastom kriminalitete in porastom števila in dolžine zapornih kazni ter ugotavljamo morebitno korelacijo. 

Glede na statistične podatke o kriminaliteti v Sloveniji je vsaj preliminarno mogoče reči, da se ta v obdobju samostojne Slovenije posebej korenito ni spreminjala, zanesljivo vsaj od leta 2010 dalje ne. Slika kaznovanja tej stalnosti v ničemer ne ustreza.

​Zakonodaja predstavlja prvi del ustvarjanja kaznovalne politike, kjer zakonodajalec na najsplošnejši ravni ustvarja kriterije, na podlagi katerih bo z različno strogostjo kaznoval storilce kaznivih dejanj. Zakonodajalec ustvarja tako ordinalne kot kardinalne lestvice kaznovanja, kar pomeni, da na eni strani kazniva dejanja umeš ča v sistem, v katerem prek sankcij ustrezno vrednoti njihovo zavržnost. Na drugi strani pa s konkretnimi sankcijami določa meje družbeno še sprejemljivega kaznovanja, ki ni niti premilo, niti prestrogo in znotraj katerih lahko sodišča odločajo v konkretnih primerih. Gre torej za prvo stopnjo ustvarjanja kaznovalne politike, ki jo nato nadgrajujejo in konkretizirajo sodišča in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij.

Predvsem so tukaj pomembne materialnopravne določbe o namenu kaznovanja, o odmerjanju sankcij, spremembe kaznovalnih okvirjev (postopno zviševanje najvišje dovoljene zaporne kazni z dvajsetih na trideset let, ter kasneje na dosmrtni zapor, uvajanje alternativnih sankcij, spreminjanje izračunavanja denarne kazni ipd.).

Velik pomen nosijo tudi spremembe na procesnem področju, predvsem aktualna uvedba instituta sporazumevanja o krivdi, ki je prineslo možnost pogajanj o sankcijah in spremenilo nekatere osnovne paradigme pri kaznovanju.

Relevantne so tudi spremembe na področju izvrševanja kazenskih sankcij (predvsem npr. bolj omejujoče prakse pri dodeljevanju »ugodnosti« obsojencem).

Ob samih spremembah je izjemnega pomena tudi način spreminjanja zakonodaje, v kolikšni meri je bil ta predmet političnih razprav, v kolikšni meri je pri spremembah sodelovala strokovna javnost ipd. Na podlagi načina sprejemanja zakonodaje je mogoče oceniti stopnjo strokovnosti pri sprejemanju posameznih odločitev ter stopnjo politične oportunitete, ki je do njih vodila.

Kaznovanje v svetu
Kaznovanje je pomembna tema sodobnih kriminoloških razprav, ki se je avtorji lotevajo z različnih zornih kotov, vsaj deloma izhajajoč iz del klasičnih avtorjev. Ob tem analizirajo družbene, psihološke, kulturne, pravne in druge vidike kaznovanja. V zadnjih desetletjih je opustitev rehabilitacijske paradigme prinesla veliko sprememb, v luči vsesplošno poudarjenega individualizma je mogoče govoriti o kaznovalnem populizmu (zahtevah po strožjem kaznovanju), političnem oportunizmu na kaznovalnem področju in razgradnji zaviralnih struktur pri kaznovanju.
Na kakšni osnovi in kako kaznovanje deluje, je odvisno od številnih dejavnikov. Podlaga, ki sploh omogoča razpravo o povezanih vprašanjih, so podatki o tem, na kakšen način in v kolikšni meri zakonsko predvidene sankcije izrekajo sodišča. Tovrstne podatke nudijo posamične empirične študije o kaznovalnih trendih po posameznih ureditvah, ki pomembno dopolnjujejo in obarvajo uradne statistike. Posamične sisteme je nato mogoče skozi umestiti v primerjalnopravne preglede in na podlagi teh iskati mehanizme, ki znotraj posameznega sistema delujejo zaviralno ali pospeševalno pri trendu zaostrovanja kaznovanja.

Kaznovanje je v državah kontinentalne Evrope vsaj na videz manj zaostreno od kaznovanja v common law sistemih, kar je razvidno tudi iz diskurza v literaturi. Kljub temu je trend zaostrovanja kaznovanja že nekaj desetletij globalna stalnica, ki se nezadržno širi tudi na neklasična kazenskopravna področja (krimigracije, »administrativne« kazni ipd.) in v klasično manj represivno usmerjene ureditve. Takšno zaostrovanje je v znanstvenih razpravah praviloma označeno kot družbeno škodljivo in ob drugih dejavnikih vodi v številne anomalije družbenega sistema.

Slovenske posebnosti
Kaznovalna politika glede na osnovni kazalnik (število zaprtih oseb na 100.000 prebivalcev) umešča slovensko ureditev v skupino manj kaznovalno naravnanih držav. Po tem (okrog 65) in drugih kazalnikih se lahko primerja z skandinavskimi ureditvami, ki so na repu lestvice po številu zaprtih oseb in strogosti izrečenih sankcij. Takšna opazka pa je nujno zgolj površinska, saj je treba upoštevati tako okoliščine posamezne ureditve, kot tudi trend v kaznovanju: v slovenskem primeru je tako očitno izjemno zviševanje števila zaprtih oseb, ki je v zadnjih letih več kot dvakratnik števila v letih po osamosvojitvi).

V obdobju samostojnosti je prišlo v Sloveniji do korenitih sprememb družbene klime, zakonodaje in sodne prakse ter prakse izvrševanja kazenskih sankcij. Čeprav počasneje, se kaznovalna politika zaostruje na vseh omenjenih področjih in tako zajame celotno tridelno strukturo individualizacije kazenskih sankcij (zakonodajna, sodna in penitenciarna), na kateri je zasnovan sistem kaznovanja pri nas.