​Zakonodaja predstavlja prvi del ustvarjanja kaznovalne politike, kjer zakonodajalec na najsplošnejši ravni ustvarja kriterije, na podlagi katerih bo z različno strogostjo kaznoval storilce kaznivih dejanj. Zakonodajalec ustvarja tako ordinalne kot kardinalne lestvice kaznovanja, kar pomeni, da na eni strani kazniva dejanja umeš ča v sistem, v katerem prek sankcij ustrezno vrednoti njihovo zavržnost. Na drugi strani pa s konkretnimi sankcijami določa meje družbeno še sprejemljivega kaznovanja, ki ni niti premilo, niti prestrogo in znotraj katerih lahko sodišča odločajo v konkretnih primerih. Gre torej za prvo stopnjo ustvarjanja kaznovalne politike, ki jo nato nadgrajujejo in konkretizirajo sodišča in zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij.

Predvsem so tukaj pomembne materialnopravne določbe o namenu kaznovanja, o odmerjanju sankcij, spremembe kaznovalnih okvirjev (postopno zviševanje najvišje dovoljene zaporne kazni z dvajsetih na trideset let, ter kasneje na dosmrtni zapor, uvajanje alternativnih sankcij, spreminjanje izračunavanja denarne kazni ipd.).

Velik pomen nosijo tudi spremembe na procesnem področju, predvsem aktualna uvedba instituta sporazumevanja o krivdi, ki je prineslo možnost pogajanj o sankcijah in spremenilo nekatere osnovne paradigme pri kaznovanju.

Relevantne so tudi spremembe na področju izvrševanja kazenskih sankcij (predvsem npr. bolj omejujoče prakse pri dodeljevanju »ugodnosti« obsojencem).

Ob samih spremembah je izjemnega pomena tudi način spreminjanja zakonodaje, v kolikšni meri je bil ta predmet političnih razprav, v kolikšni meri je pri spremembah sodelovala strokovna javnost ipd. Na podlagi načina sprejemanja zakonodaje je mogoče oceniti stopnjo strokovnosti pri sprejemanju posameznih odločitev ter stopnjo politične oportunitete, ki je do njih vodila.

Kaznovanje v svetu
Kaznovanje je pomembna tema sodobnih kriminoloških razprav, ki se je avtorji lotevajo z različnih zornih kotov, vsaj deloma izhajajoč iz del klasičnih avtorjev. Ob tem analizirajo družbene, psihološke, kulturne, pravne in druge vidike kaznovanja. V zadnjih desetletjih je opustitev rehabilitacijske paradigme prinesla veliko sprememb, v luči vsesplošno poudarjenega individualizma je mogoče govoriti o kaznovalnem populizmu (zahtevah po strožjem kaznovanju), političnem oportunizmu na kaznovalnem področju in razgradnji zaviralnih struktur pri kaznovanju.
Na kakšni osnovi in kako kaznovanje deluje, je odvisno od številnih dejavnikov. Podlaga, ki sploh omogoča razpravo o povezanih vprašanjih, so podatki o tem, na kakšen način in v kolikšni meri zakonsko predvidene sankcije izrekajo sodišča. Tovrstne podatke nudijo posamične empirične študije o kaznovalnih trendih po posameznih ureditvah, ki pomembno dopolnjujejo in obarvajo uradne statistike. Posamične sisteme je nato mogoče skozi umestiti v primerjalnopravne preglede in na podlagi teh iskati mehanizme, ki znotraj posameznega sistema delujejo zaviralno ali pospeševalno pri trendu zaostrovanja kaznovanja.

Kaznovanje je v državah kontinentalne Evrope vsaj na videz manj zaostreno od kaznovanja v common law sistemih, kar je razvidno tudi iz diskurza v literaturi. Kljub temu je trend zaostrovanja kaznovanja že nekaj desetletij globalna stalnica, ki se nezadržno širi tudi na neklasična kazenskopravna področja (krimigracije, »administrativne« kazni ipd.) in v klasično manj represivno usmerjene ureditve. Takšno zaostrovanje je v znanstvenih razpravah praviloma označeno kot družbeno škodljivo in ob drugih dejavnikih vodi v številne anomalije družbenega sistema.

Slovenske posebnosti
Kaznovalna politika glede na osnovni kazalnik (število zaprtih oseb na 100.000 prebivalcev) umešča slovensko ureditev v skupino manj kaznovalno naravnanih držav. Po tem (okrog 65) in drugih kazalnikih se lahko primerja z skandinavskimi ureditvami, ki so na repu lestvice po številu zaprtih oseb in strogosti izrečenih sankcij. Takšna opazka pa je nujno zgolj površinska, saj je treba upoštevati tako okoliščine posamezne ureditve, kot tudi trend v kaznovanju: v slovenskem primeru je tako očitno izjemno zviševanje števila zaprtih oseb, ki je v zadnjih letih več kot dvakratnik števila v letih po osamosvojitvi).

V obdobju samostojnosti je prišlo v Sloveniji do korenitih sprememb družbene klime, zakonodaje in sodne prakse ter prakse izvrševanja kazenskih sankcij. Čeprav počasneje, se kaznovalna politika zaostruje na vseh omenjenih področjih in tako zajame celotno tridelno strukturo individualizacije kazenskih sankcij (zakonodajna, sodna in penitenciarna), na kateri je zasnovan sistem kaznovanja pri nas.